Celotni/ neobjavljeni članki iz Naših Novin št. 53

PROJEKT LIFE FOR SEEDS SKOZI LETO 2024

Nezadržno se bližamo koncu koledarskega leta in olajšano se oziramo nazaj, saj smo uspeli uresničiti vse zadane cilje projekta.

Leto smo začeli s postavitvijo novega informacijskega pulta, ki je postavljen na travniku ob glavni cesti v Šulincih. Pult se tako pridružuje ostali parkovni infrastrukturi, katere namen je obveščati/ozaveščati širšo javnost o biotski pestrosti, ki se tukaj pojavlja na vsakem koraku.

Z zainteresiranimi kmeti smo sklenili pogodbe o koriščenju kmetijskih zemljišč. Nabiranje semen za semensko banko je potekalo na 10 travnikih tekom celoletne vegetacije. V treh letih projekta smo nabrali že preko 400 vrst prosto rastočih travniških rastlin (cilj je bil 300). Letos smo zaključili tudi z obnovo suhih travnikov z zelenim mulčem in začeli z obnovo mokrotnih in nižinskih ekstenzivnih travnikov. Obnova slednjih je potekala z žetvijo semenskih mešanic, katero smo jeseni tudi ročno posejali s pomočjo uporabnikov Varstveno delovnega centra Murska Sobota.

Poleti je na Goričkem potekal tudi mladinski ornitološko-raziskovalni tabor v okviru projekta LIFE FOR SEEDS. Mladi raziskovalci so raziskovali ptice, travnike in biodiverziteto Goričkega. Skupaj smo proučili delo nadzornikov, nabirali semena za semensko banko in si ogledali stalno razstavo o netopirjih v Kančevcih.

V grajskem parku gradu Grad je gostovala potujoča zunanja razstava Semena za življenje, ki se je nato preselila na ploščad pred Centrom Volčin v Šalovcih, trenutno pa je postavljena pred paviljonom Expano v Murski Soboti.

Konec poletja smo postavili v grajskem parku gradu Grad novo zunanjo razstavo O travnikih in semenih. Razstava povzema aktivnosti, ki so se in se še izvajajo tekom projekta, ne samo na Goričkem, ampak tudi drugod po Sloveniji.

Vljudno vabljeni, da svoj vsakdan obogatite s sprehodom ob čudovitih fotografijah pisanih travnikov obeh razstav, z obiskom pisanih travnikov in s spremljanjem aktivnosti projekta LIFE FOR SEEDS na spletni strani Krajinskega parka Goričko. Hkrati želimo vsem občanom občine Kuzma vesele in blagoslovljene božično-novoletne praznike.

Besedilo: Monika Matjašec

Slika: Monika Matjašec, Mojca Podletnik, Gregor Domanjko

Štefanija Fujs, Javni zavod Krajinski park Goričko

PRIJETNI KOTIČKI SLOVENSKE ISTRE, PREM PRI ILIRSKI BISTRICI IN SKOK V PRESTOLNICO

Proste trenutke poletja rad izkoristim za potepanja in raziskovanja meni doslej še neznanih kotičkov naše prelepe države. Naš dopust ob slovenski obali smo tako poleg osvežilnega namakanja v morski vodi izkoristili predvsem za izlete. V nadaljevanju vam predstavljam nekaj turističnih točk, ki so po mojem izboru vredne ogleda.

Strunjanski križ se nahaja nad Mesečevim zalivom, ob njem pa je lep pogled proti morju, ob lepi vidljivosti pogled seže vse do Triglava. Pot je kratka, vzpon primeren, paziti pa je potrebno, če imamo otroke, saj nam lahko zdrsnejo prek zaščitne ograje. Pot nas vodi mimo več učnih tabel, kjer se lahko poučimo o svojevrstni naravi, ki nas obdaja. Ustno izročilo pravi, da se je tukaj na dan Marijinega vnebovzetja (15. avgusta) pred mnogimi leti zgodil čudež. Divjal je strašen vihar in ladje na morju bi zlahka potonile, če se na vrhu klifa nad Mesečevim zalivom ne bi prikazala Marija. Morje se je takoj umirilo, vihar je ponehal, mornarji pa niso bili pogubljeni. Domačini so v zahvalo postavili križ, še danes pa  pripovedujejo o stopinjah in solzah, vtisnjenih v kamen, kjer je Marija jokala, da bi rešila mornarje. Še dolgo zatem so mimo vozeče ladje trobile v zahvalo Mariji. Ogledali smo si tudi tamkajšnjo cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu. Po legendi, ko naj bi se v noči med 14. in 15. avgustom daljnega leta 1512 pri vratih porušene cerkvice prikazala Marija, so cerkev poimenovali z današnjim imenom, in tako je postala pomembna romarska pot. Podobo tega prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les, ta podoba še danes krasi glavni oltar. V naslednjih desetletjih so cerkev povečali. Zadnji italijanski frančiškan je v Strunjanu umrl leta 1955, po njegovi smrti pa so upravo prevzeli slovenski frančiškani province sv. Križa, ki ima sedež v Ljubljani. Od marca 1961 je Strunjan postal samostojna župnija, romarska cerkev pa je od tedaj župnijska.

                                                        Fotografija_1: Strunjanski križ

Škocjanski zatok  je naravni rezervat, ki se nahaja v neposredni bližini Kopra, in predstavlja preostanek morja, ki je nekoč obdajalo mesto. Gre za dobrih 2,2 kilometra dolgo krožno učno pot s šestimi opazovališči in osrednjo opazovalnico. Pri opazovalnicah lahko pogledate skozi daljnogled in se prepustite zvokom narave. Če boste imeli srečo, si boste lahko od blizu pogledali katero od na panojih opisanih živali.

Vinska fontana Marezige – toplo priporočam obisk prve vinske fontane v Sloveniji, saj si lahko ob kozarcu okusnega vina spočijete oči ob prelepem razgledu na slovensko obalo. Če želite ob tem še kaj dobrega pojesti in popiti, je pravi naslov gostilna Karjola. Tam najdete tudi glamping Vinski raj (Wine Paradise).

Deževnega avgustovskega ponedeljka smo se napotili v Prem pri Ilirski Bistrici, kjer smo si ogledali grad Prem in spominsko sobo pesnika slovenske moderne, Dragotina Ketteja.

                                                      Fotografija_2: Vas Prem z gradom

Vas Prem je kraško naselje v občini Ilirska Bistrica. Leži na slemenu nad reko Reko, na obrobju Brkinov. Ime naselja izhaja iz rimskega obdobja, ko je na tem območju stala utrdba, imenovana Castra Prima. Vaške hiše so grajene v tipični primorski arhitekturi, gledano iz zraka tvorijo nekakšen križ, ki je na svojem daljšem delu omejen z ene strani s cerkvijo sv. Helene, z druge pa z gradom. V Premu stoji okrog 80 hiš, večina prebivalcev se vozi na delo v Ilirsko Bistrico, ostali v Sežano ali Postojno. V vasi Prem se je rodilo več znanih osebnosti: pesnik in esejist Bogomil Fatur, narodni buditelj in čitalničar Karel Lavrič, alpinist Bojan Počkar in predstavnik slovenske moderne, pesnik Dragotin Kette.

Grad Prem se nahaja na slemenastem robu naselja Prem nad reko Reko v bližini Ilirske Bistrice. Po izročilu je nastal na mestu nekdanje rimske utrdbe (Castra Prima), v pisnih virih pa se prvič posredno omenja leta 1213. Skozi stoletja so ga lastniki in upravitelji glede na potrebe in okus dobe prenavljali, ob vsem tem pa niso zabrisali njegove srednjeveške zasnove. Grad je bil leta 2007 vpisan v register kulturne dediščine in je spomenik lokalnega pomena. Grad je danes namenjen kulturnim prireditvam, v njem je urejena poročna dvorana.

Spominska soba pesnika Dragotina Ketteja se nahaja v prostorih nekdanje ljudske šole na Premu. Leta 1871 je na Prem prišel učitelj Filip Kette, ki je na Prem prišel s trnovske šole z mlado soprogo Ano Valenčič, Jejčkovo iz Trnovega. Na Premu so se jima rodili štirje otroci. Tretji otrok je bil znameniti pesnik slovenske moderne Dragotin Kette.

                                              Fotografija_3: Kip pesnika Dragotina Ketteja

V letu 1966, ob 90-letnici pesnikovega rojstva, je na pobudo učiteljev OŠ Dragotina Kette Ilirska Bistrica šolski svet pri občinski skupščini Ilirska Bistrica imenoval sedemčlanski odbor, ki naj bi vodil dejavnosti glede preuredite nekdanjega učiteljskega stanovanja v pritličju osnovne šole Prem v spominske prostore pesnika Dragotina Ketteja. Odbor naj bi storil tudi vse potrebno, da se pred osnovno šolo v Ilirski Bistrici, ki nosi pesnikovo ime, postavi doprsni kip. Načrt za ureditev spominskih prostorov – kuhinje z ognjiščem, velike dnevne sobe, spalnice in hodnika ter načrt za predstavitev zbranega gradiva je pripravil arhitekt Janez Suhadolc iz Ljubljane. S slikovnim in z razstavnim gradivom je priskočila na pomoč Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in Knjižnica Mirana Jarca iz Novega mesta. Etnografsko opremo kuhinje, dnevne sobe in spalnice je odbor zbral na Premu in okoliških vaseh. Posebno dragocenost predstavlja originalni klavir Kettejeve družine. Otvoritvena slovesnost spominske sobe na Premu je bila v nedeljo, 9. julija 1968, kar je bil velik in pomemben kulturni dogodek za vso občino.

Nameravali smo si ogledati Cerkniško jezero, a žal nismo prišli ob pravem času (sredina avgusta), našli smo le delček presihajočega jezera, spominjal je bolj na manjši potoček. Večina poti, skozi katero smo se vozili, je makadamska.  Priporočam pa ogled Bloškega jezera, ki je umetnega izvora in ga imenujejo tudi Volčje jezero, po naselju Volčje, ki šteje okrog 44 prebivalcev. Nahaja se na nadmorski višini 748 m v bližini naselja Volčje, polnijo ga povirne vode potoka Bloščica. V poletnem času je priljubljena turistična točka kopalcem, vse leto pa je v njem dovoljen športni ribolov.

Zadnji dan naših potepanj smo izkoristili za ogled Tehničnega muzeja Slovenije v Bistri in ogled kolišč na Ljubljanskem barju.

Tehnični muzej Slovenije v Bistri je muzej, namenjen zbiranju, zaščiti in posredovanju slovenske tehnične dediščine. Sedež muzeja je v nekdanjem kartuzijanskem samostanu Bistra v Bistri pri Vrhniki, kjer so na voljo za ogled stalne zbirke s področjih kmetijstva, prometa, gozdarstva, lovstva, ribištva, tekstilstva, tiskarstva in elektrotehnike. Moje osebno mnenje je tako, da bi se lahko po muzeju potepal ves dan, pa si še vedno ne bi mogel pogledati vseh znamenitosti. Pritegnila me je zbirka starih avtomobilov, od prvih, podobnih kočijam, preko katrce in fička, s katerimi sta se na začetku 80-ih let 20. stoletja vozila moja starša do razvoja električnih avtomobilov. Če si samo zamislimo, kako dandanes hitro poteka razvoj avtomobilske stroke! Priporočam tudi ogled zbirke avtomobilov bivšega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita.

Kolišče na Ljubljanskem barju – najdišče je bilo zaradi neoznačenih tal in lokacij zaradi kmetijskih zemljišč izredno težko najti. Koliščarsko najdišče sestavljajo tri kolibe, v katerih so koliščarji opravljali svoje dejavnosti, med njimi tkalsko obrt. Predmeti so vsi replike, ki so jih izdelali študenti arheologije. Začetki prvih arheoloških izkopavanj kolišč na Ljubljanskem barju segajo v leto 1875, vodil jih je Karel Dežman. Če ste ljubitelji zgodovinskih romanov, v branje toplo priporočam trilogijo Bobri, avtorja duhovnika Janeza Jalna.

                                                               Fotografija_4

Iz leta v leto kot družina spoznavamo, kako lepo deželo imamo in kako malo pravzaprav vemo o njej! Preseneti nas na vsakem koraku – v vsaki vasi, občini, mestu najdemo kaj, česar dotlej še nismo vedeli, če le imamo malce raziskovalne žilice v sebi.

Aleš Ropoša